Fotoklub Ljubljana  - "Linije telesa"

Vonj po ženski goloti

 

Fotografska razstava z enostavnim naslovom Akt ima konceptualno zasnovo in v povezavi z njo se odpira več vprašanj – o tehnološki, vsebinski, vizualni in filozofski naravi izbranega umetniškega motiva. Niti ne preseneča, da so se na razpisano témo razstave odzvali moški člani Fotokluba Ljubljana, kajti tudi sicer je žensko telo kot objekt upodabljanja bližje moškemu fotografskemu očesu vseh generacij. Kot objekt poželenja. Erotike. Sanj. In estetike. Pristop desetih fotografov k temi akta je zelo raznolik: nekateri k fotografiji pristopajo na bolj klasičen način, drugi bolj eksperimentalno. Nekateri izpostavljajo estetiko telesa, drugi telo v odnosu z okolico, tretji iščejo detajle v samem telesu (Miha Kukec Mezek). Ene bolj zanimajo učinki svetlobe in senc (Gašper Kukec Mezek), pri drugih je v ospredju kompozicija.

V raziskovanjih zgodovine umetnosti je golo telo ves čas predmet raziskovanj in preizpraševanj o lepem in resničnem. Skozi zgodovino se je kot eliksir delujoča moč sporočila telesa potrjevala v soočanju s strahovi. Že od nekdaj je slikarstvo prikazovalo fenomen zakrivanja téme golote z nedvomno jasnostjo prikazanega motiva. Večstoletno mecenstvo je pod debelimi nanosi slikarske barve skrivalo vedno enako primarno željo ustaviti minevanje. Skozi tak pogled ima – v prefinjenem slikarskem zakrivanju predstavljenega – akt v zgodovini umetnosti posebno mesto. Skozi alegorične upodobitve ženskega telesa se kaže (ne)prikrita téma golote, ki je spretno argumentirana z estetiko ujetega trenutka minljivosti. Tako naj bi bila minljivost vse od prazgodovine premagana z nedotakljivostjo lepote. Erotika, ogrnjena v iluzijo večnosti opazovanja in vitalnosti posedovanja, je navzoča v sami podobi telesa. Predvsem z lepimi, mladimi telesi žensk. Izjeme niso niti matere, svetnice, sestre, celo blodnice, kajti nobena v slikarskem ogledalu ni dovolj oblečena, da bi skrila poželenje. Žensko telo – pogosto velja to prav tako tudi za podobe žensk v kiparstvu – je valovita gmota rahlih poltenih konotacij, stopnjevanih skozi različne položaje (Silvo Slapar).

Ob svojem rojstvu se je fotografija precej naslanjala na slikarstvo – oba medija sta si po likovnih izraznih sredstvih blizu. Pri fotografijah aktov se kaže drugačen pogled. Fotografija, ki dokumentira vidno, očitneje povezuje predstavljeno in sporočano, pri tem pa spretnost fotografa in izvrstnost prikazanega povzdigne na piedestal estetske izjemnosti. Zaradi svoje neposrednosti je v veliki meri prekinila mitski vidik predstavljenih motivov golih ženskih teles. Telo je večinoma obravnavano kot valovanje linij in svetlo-temnih prehodov in se pogosto približuje učinku, kakršnega zapuščajo slikarsko realistična ali anatomsko natančno dodelana kiparska dela. Kajti skrivalnice, ki sta se ga v zgodovini umetnosti v podobah žensk igrala smisel in pomen, je pri fotografijah zamenjala igra odkritega opazovanja. Mehkoba telesnosti, rahla zabrisanost detajlov ter skrivnost svetlo-temnih odsevov skoraj praviloma na fotografijah ohranjajo polnost telesa in njegov nekoliko nakazani erotični poudarek. Telo ostane tam, kjer se je s svetlobo zapisalo na predlogo.

Lastnost fotografije, da se lahko brez omejitev distribuira kjerkoli, je postavila vrhunske fotografije v nemilost reproduciranja, postale so predmet masovne reprodukcije, pogojene s populističnim povpraševanjem. Na ta način je statusna vrednost fotografije postala tvegana, s tem pa je hkrati postalo oteženo tudi vrednotenje. S pridobitvijo statusa žanrske kokete se je fotografija golega telesa ločila od teorij, ki so bile v likovnem izražanju zasnovane skozi zgodovino umetnosti. Nekateri avtorji se navezujejo na tradicijo slikanega in fotografskega akta in v svojem pogledu na golo telo oba medija združijo na poseben način. Podobe delujejo kot fotografije, hkrati pa so izrazito grafične, celo slikarske. Vsekakor pa je posebnost realistična barvna fotografija poslikanega telesa (Marjan Smerke), ki zgovorno povezuje oba medija.

Fotografija je eden mlajših medijev vizualne umetnosti, prizadevanja za uveljavitev fotografije v svetu umetnosti so trajala dolgo in še danes niso povsem zaključena. Predvsem se velikokrat postavlja vprašanje originalnosti fotografskega dela. Tudi ugotavljanje umetniške vrednosti fotografije je z novimi digitalnim tehnologijami postalo znova aktualno. Trditvam, da fotografija med upodabljajočimi umetnostmi najbolj avtentično prikaže realnost, že zdavnaj ne verjamemo več. Odnos med realnim in upodobljenim, med fikcijo in resnico, med življenjem in umetnostjo, vzpostavlja dileme tudi na tej razstavi. Vprašanje originalnosti in avtentičnosti dodatno zapletajo digitalni odtisi, ki po določenih merilih kakovosti več ne zaostajajo za kemijskimi postopki izdelave. Zlasti barvna fotografija je danes praktično v celoti že narejena z digitalno tehnologijo. Danes vsako podpisano delo velja za original, vendar signatura ni nujni pogoj za tak dokaz. Pomembno vlogo pri dokazovanju avtentičnosti ima (lahko) tudi dokumentirana zgodovina nastanka in lastništva dela. Na tokratni razstavi se tako pojavi večkrat isto ozadje, ista podoba ženske, kar je (vsaj deloma) dokaz, da je pri skupnem snemanju izvor avtentičen, vprašanje etike vsakega posameznika pa je, če v resničnost posnetka ne posega. Seveda pa originalnost (računalniško ne-poseganje v sam posnetek) ni nujno pogoj za vrednotenje določenega fotografskega izdelka. To je pomembno le v primeru, ko (predvsem na različnih natečajih, ki to zahtevajo) vrednotimo čisto umetniško ali (predvsem) dokumentarno fotografijo. Kajti v današnjem času je veliko vizualnih del povezanih s fotografijo. Fotografija je lahko skica za nastanek umetniške podobe pri katerikoli drugi zvrsti vizualne umetnosti, njen enakovreden del ali osnovni del, ki se mu dodajajo drugi likovni elementi. Lahko pa gre tudi za kombinacijo klasične in digitalne fotografije.

Vsak izmed fotografov je moral za svoje predstavljene podobe potrpežljivo in radovedno iskati, izbrati in fotografirati natančno tisto okolje, ki ga je ob golem ženskem telesu pritegnilo. Telo naj bi bilo torej v čim boljšem sozvočju s formo, površino, teksturo, obliko in barvo okolja in (še posebej) s svetlobo. Fotograf lahko upodablja motiv na tradicionalni način, čeprav ga opazuje z užitkom, na ravni kontroliranega hedonizma. Zato je ženska ločena od plasti aluzij, golota prikazanih teles pa ostaja omejena v naglašeni sugestiji nedotakljivosti (Oskar Karel Dolenc). Dovršeno in sofisticirano fotografovo ukvarjanje z lepimi stvarmi je na splošno, čeprav obteženo z nostalgijo, modro izpeljano z lahkotnim komponiranjem več detajlov v eno kompozicijo (Jože Vrč). Ženska na fotografijah v naravi je z govorico usklajenih linij telesa kot glasbeni inštrument v resonanci čistega estetskega navdiha, lahko pa se njeno telo razpira kot slap erotičnih sanj (Matej Rukavina). Nekatere podobe se nagibajo k teatraličnosti, kjer ozadje ponuja nedvoumno erotično stimulativnost (Ernő Sebastian) kot sredstvo zbujanja seksualne fantazije (moškega) gledalca. Erotični poudarki se kažejo tudi na mnogih drugih črno-belih fotografijah. Postajajo skupek prefinjenih, skrajno mehko združenih svetlobnih odzivov golega telesa v temini interiera ali kažejo skladnost in harmoničnost sedečega ženskega telesa, gledanega iz temne grajske sobane proti okenskemu svetlobnemu viru (Janez Kukec Mezek). Tudi v barvnih aktih istega modela je skrivnostna lepota, položena v svetlobno razpršenost, ki z nekakšno žametnostjo napolnjuje takó telo kot okolico (Drago Metljak). Večinoma mlade ženske izžarevajo poželjivost in ležernost, čeprav so skrbno naličene in urejene. Prizori so običajno posneti po vnaprej premišljeno izbranih lokacijah, kjer isti ženski model slika več fotografov hkrati.

Razstavljene fotografije kažejo, da je bil vsak izmed avtorjev v popolnem sozvočju s svojim zelo osebnim in svojskim stilom. To pa od vsakega fotografa pri upodabljanju aktov zahteva pozorno opazovanje ženskega telesa in vzpostavitev dialoga z elementi okolice, naj bo to atraktivna grajska sobana, običajen del narave, zapuščena tovarna ali železniška postaja, atraktivno tlakovana terasa ali svetlobni blišč dvorane, polne golih poslikanih teles. Tako so z odličnostjo klasičnega pristopa umetniškega delovanja fotografi različnih generacij v zaustavljene kadre ulovili vonj po ženski goloti in postavili žensko telo na prestol dojemanja svojega časa.

Tatjana Pregl Kobe

Za povečavo kliknite na sliko.


Želim prejemati rezultate žrebanj na e-naslov:

Loto
Eurojackpot
3x3
Prijavi
Odjavi

Kontakt

 

Info center

01/ 24 26 175

 
Obrazec za reklamacije
 
info@loterija.si
 
e-info@loterija.si

 

             

 

               

 

 

Zasebnost in piškotki | Lytee CMS | Impresum | Produkcija: Dspot
cookies