Zvonka Krebelj - "V valju toka"

  Hrepenenje po drugem svetu

Stvarnost so že od nekdaj interpretirali skozi optiko pričevanja podob in objektov. Filozofsko rečeno je poskus razrahljanja naše odvisnosti od podob s sklicevanjem na merilo nekakšnega brezpodobnega dojemanja sveta. Danes vse obstaja zato, da bi končalo na fotografiji (temni pogled). Prav zdaj je tak nostalgičen čas in fotografi to nostalgijo pridno pospešujejo. Fotografija je somračna umetnost in večina fotografiranih bitij in stvari je že zato, ker je fotografirana, prežeta s patosom. Grd ali grotesken objekt lahko postane ganljiv, ker ga je fotografova pozornost obdala z dostojanstvom. Lep objekt lahko vzbudi otožnost, ker se je postaral ali pa ga ni več. Tako je vsaka fotografija »memento mori«. Fotograf je udeležen v smrtnosti, ranljivosti, spremenljivosti stvari. Prav z izrezom in ovekovečenjem tega trenutka je sleherna fotografija pričevanje o neizprosnem »zobu« časa.

 

Fotografska kamera ni zmožna fotografirati objekta ali kupa smeti, ne da bi ju preobrazila. O tovarnah, električnih kablih raje ne govorimo: vpričo takih prizorov fotografija ne zna reči drugega kot »kako lepo…« celo obupno razpadanje in revščino ji je z modno, tehnično brezhibno obdelavo uspelo sprevreči v predmet užitka.

 

Fotografinja Zvonka Krebelj na svojstven, malce moralističen način zahteva od fotografije nekaj več, česar nobena fotografija nikoli ne bi zmogla – da spregovori. Govorijo o specifičnem trenutku razpadanja in pozabe objekta in nam gledalcem hkrati omogočajo posredno posest fotografiranega, in sicer v pojavni obliki svojevrstne večnosti, a tudi spremenljivosti v nekem času. To so resnice, ki jih je mogoče upodobiti v izločenem trenutku, so pomenljive ali odločilne in se zelo ozko navezujejo na potrebe razumevanja kot sredstvo za sporočanje te resnice in lepote, ki leži v temelju fotografskega prizadevanja. Ena od osrednjih značilnosti družbeno angažiranega fotografa je prav proces drugačenja, ki nazadnje pripelje do uveljavljanja novih, nadaljnih rab - predvsem diskurza umetnosti – in ne samo predmet užitka ampak prebujanje vesti – nov smisel informacije. Ves ta pogled na družbeno stvarnost, ki je sestavljena iz majhnih enot, v navidez neskončnem številu ponujenih kadrov fotografij, navdihnjenih s skrivnostjo fascinacije.

 

Fotograf, ki obvešča o nesluteni bedi in razpadanju družbenega premoženja ne more vplivati na javno mnenje, če ga ne spremlja ustrezen kontekst čustva in stališča. Fotografija ni le nasledek srečanja dogodka in fotografa, ampak je samo po sebi dogodek z neodtuljivimi pravicami: da se umeša, da se vsili v dogajanje ali pa ga prezre. Posegi fotografske kamere oblikujejo celo naš čut, za situacijo sestavljen iz zanimivih, fotografiranja vrednih dogodkov.

 

Fotograf je hočeš nočeš soudeležen v antikviziranju stvarnosti, fotografije same pa so »instant antikvitete«, ustvarjene zato, da bi poglobile zgodovinskost – to je, da bi ustvarile predstavo preteklosti, potrjevanje minljivosti.

 

Da obstaja razlika med fotografijo pojmovano kot pristen izraz in fotografijo pojmovano (kar je pogosteje) kot zvest posnetek, je očitno kakor na dlani. Kakor je običajno za moderne oblike iskanja lastnega izraza, fotografija povzema oba tradicionalna načina: radikalnega protistavljanja jaza in sveta.

 

Običajni jezik ocenjevanja fotografije je skrajno boren. Občasno si sposoja besedišče od slikarstva: kompozicija, osvetlitev itn. Vzrok za to jezikovno revščino, ni naključen – recimo pomanjkanje bogate tradicije foto kritike – temveč je bistveno lasten sami fotografiji, kadarkoli jo gledamo kot umetnost. Fotografija uvaja predstavni proces in merila okusa, ki so popolnoma drugačni kot v slikarstvu. Razlika med dobro in slabo fotografijo namreč ni sorodna razliki med dobro in slabo sliko.

 

Prava razlika med auro, ki jo lahko ima fotografija in auro slikarskega dela tiči v različnem razmerju časa. Toda poklicni fotografi so veliko bolj negotovi kakor njihovi sodobniki pod vplivi uveljavljenih umetnostih oblik, zato pa radi opozarjajo, da njihova trenutna odločitev predpostavlja dolgotrajno urjenje dojemljivosti očesa in zatrjujejo, da kljub neutrudljivosti njihovega delovnega postopka, fotograf ni prav nič manj »rokodelec « kot slikar.


                                                                                                        Mag. Bojan Mavsar, akad. kipar
                                                                                                                  Viri: Susan Sontag

 



Certifikat WLA


EUROJACKPOT

Eurojackpot

Garantirani sklad za Jackpot je 10 milijonov €. Žrebanja so vsak petek ob 23. uri, na Pop TV.

 

Želim prejemati rezultate žrebanj na e-naslov:

Loto
Eurojackpot
3x3
Prijavi
Odjavi
cookies