Slovenska mesta

  Slovenska mesta; njih vedute, portreti in pejsaži

Galerija Loterije Slovenije (Galerija novih možnosti) ob svoji jubilejni, dvestoti razstavi, odpira vrata scela zaokroženi predstavitvi ustvarjalne mnogoterosti enajstih slikark in slikarjev, delujočih v okvirih mednarodnega Združenja slikarjev, ki slikajo z usti ali nogami.

 

Vsi avtorji, ki s svojimi deli sodelujejo na pričujoči razstavi, so samouki. Obzorja vedno novih znanj so se jim odkrivala zlasti skozi ustvarjanje in učenje, kontinuirano sodelovanje z mentorji ter (samo)udejstvovanje na slikarskih kolonijah in ex temporih. S talentom, voljo in vztrajnostjo so dosegli zavidljiv umetniški nivo in bili za svoja dela že večkrat tudi nagrajeni. Pomemben, čeprav zlahka spregledljiv del umetniške vrednosti razstavljenih slik pa je tudi v tem, da na pogled z ničemer ne izdajajo napornega, specifičnega načina slikanja (z usti ali nogami), ki avtorjem, zaradi hude gibalne oviranosti, edini omogoča likovno izražanje.

 

Skupinska razstava: Slovenska mesta je (bržkone tudi spričo razlik med posameznimi avtorji) poenotena s konceptom tematske osredinjenosti na veduto, kot samosvojo ikonografsko zvrst, ki v slikarstvu in grafiki predstavlja razgleden, a stvaren in tudi v perspektivi zvest posnetek nekega mesta ali pokrajine.

 

Vedute so bile skozi čas dolgo pomembne zgolj v okvirih dokumentarnosti in takšne služile predvsem kot ilustracije topografskih in potopisnih publikacij. V 19. stoletju pa so se (zahvaljujoč zlasti študijskim potovanjem slikarjev po končani akademiji) postopno osamosvojile; kot grafični cikli (suite) ter neposredno spoznavni motiv v slikarstvu. Razmah (železniškega) prometa je »zbližal« nekdaj oddaljena mesta in sprožil tako veliko povpraševanje po vedutah, da so ga umetniki komaj dohajali … vse dokler tematika ni prešla bolj ali manj v domeno fotografskega medija, ki je še danes nosilec njenega razvoja.

 

Sodobni slikarji vedut se pri ustvarjanju srečujejo s podobnimi izzivi kot tisti v preteklosti, pri čemer jim bogata tradicija in ponavljajoči kadri z razglednic niso (nujno) v pomoč. Pa vendar slikarstvo vedut dandanes skoraj mora nastajati tudi v določeni korelaciji s fotografijo. Glavno postaja slikarjevo soočenje s fotografskim pogledom ter ponotranjenje večnega iskanja nekega drugega zornega kota, drugačnih likovnih prijemov in učinkov; obenem pa vendarle tudi ohranjanje prepoznavnosti lokacije.

 

Ravno »lokacije«, ki so jih avtorji ovekovečili na razstavljenih slikah, so pogosto tudi vsebinsko povedno pomenljive v smislu avtobiografskega ali celo liričnega odstiranja mozaika njihovih življenj. Vedute mest, na katera jih veže neizrekljivo tiha moč spomina, se v očeh obiskovalca razstave (v prenesenem pomenu) lahko spreminjajo v portrete, pejsaže … in nazaj.

 

Vojko Gašperut – Gašper je najbolj zveneče umetniško ime znotraj predstavljene skupine in tudi širše, saj je za svoje umetniško ustvarjanje v prepoznavnem, sproščeno realističnem slogu poživljajočih potez in afiniteto do vsebinskega nadiha detajlov prejel že številne nagrade ter uveljavil svoje ime tudi izven meja domovine. Zastopan je z veduto Pirana, kjer dinamiziran, a trden prizor cerkve sv. Jurija naglašuje barvno modificiran zvonik (campanile), približan beneškemu izvirniku; študijsko zasnovanim »portretom« očem manj znanega kadra Kopra ter raziskovalnemu eksperimentu tehničnih zagonetk Morje streh, kjer se s koprskega stolpa pogled razlega na Čevljarsko ulico in v živahni ritmiki vzvalovi proti horizontu. Slika je na koprskem ex temporu avgusta 2014 po oceni žirije dosegla 2. mesto, po izboru sodelujočih slikarjev pa je bila ocenjena kot najboljša.

 

Nevenka Gorjanc je v slogovnem izrazu oz. preferenčnem likovnem načinu z jasno in precizno »risbo« zapisana realizmu, a rafinirane in mehko vzvalovane poteze čopiča se ne ustavljajo zgolj na odslikavanju objektivne stvarnosti. Njene slike so vselej harmonično ubrane, darežljive z detajli in haptično oprijemljive v svoji taktilni vabljivosti. Najsi nam pogled vzpne visoko in v daljavo, prek pomladnega travnika Pod Jamnikom na cerkev sv. Primoža in Felicijana, ali pa upre v belo Ljubljano, kjer v značilnem kadru zaobjame lenobno Ljubljanico, Plečnikovo tromostovje, Prešernov trg in reprezentativno baročno frančiškansko cerkev, v vsej umirjeni eleganci zaokrožene celote.

 

Roman Gruntar je s trdno strukturo zgradil veduti Škofje Loke in Pirana. Zlasti pri slednji velja izpostaviti avtorjev napredek v prepričljivi (iz)gradnji perspektive ter mediteranske vročične atmosfere, ki jo je v puščavsko peščenih odtenkih moč slutiti nad slemeni streh dovršeno formuliranega pogleda.

 

Angela Medved podaja Slivniški grad in rojstno, Hotinjo vas z nasičeno ljubkostjo in nadihom pristnih čustev, ki jo v spoštljivih letih še vedno hranijo z mladostnim navdihom.

 

Silvo Mehle predstavlja veduti starega jedra Kranja in Vrhnike, ki pomenita razširitev in nadaljevanje 2012. leta začetega cikla Ljubljane v risbi in barvi. Izjemno natančne, čeprav zgolj skicozno podane arhitekture, so modelirane z minimalnimi likovnimi sredstvi diskretne, ploskovite bikromacije, sicer udarnega komplementarnega kontrasta vijolične in oranžne barve. Z nežnim niansiranjem in odprto zračnostjo obe sliki dosegata svež učinek novega, smelega pristopa k obravnavani tematiki.

 

Martina Pavlovič z avtobiografskim izborom in naslovitvijo slik razpenja lok od Kranja (Moje rojstno mesto), ki ga v znamenitem, monumentalizirajočem fotografskem kadru v vsej njegovi zgoščenosti še dodatno poveličuje markantna kulisa Storžiča v ozadju, vse do Kopra (Najlepše mesto).

 

Dragica Sušanj postavlja na ogled fotografsko navdihnjeni veduti Pirana s promenado proti rtu, ki je v labodjem spevu dneva občuteno podana s svetlobnimi učinki barv; ter motiv sodobnejšega dela Izole, kjer iz parka Pietro Coppo zremo v svetel, jasno formuliran in žanrsko popestren trg republike.

 

Željko Vertelj je zastopan z vedutama Postojne in Ribnice, pri kateri je prišla do izraza tudi (za avtorja sicer značilna) bogata in topla barvna tonaliteta, umirjen kolorit (sepia) ter poetizirajoče drobne intervencije umirjenih potez čopiča.

 

Erik Pibernik s šolsko študijo perspektive, mladosti primerno, uri slikarski čopič in oko.

 

Neja Zrimšek Žiger, ki se je v upodabljanju vedut šele preizkušala, z vedutama Blejskega otoka in Ljubljane zgledno izkazuje talent in vztrajno spoprijemanje z novimi izzivi.

 

Benjamin Žnidaršič, slikar, pesnik in pisatelj, ki ga umetniško odlikuje slogovna širina, suverena vehemenca v potezi ter silovita izrazna moč v odnosu do nanosov barve, predstavlja mehko podani veduti Novo mesto (Breg) in Piran, pri čemer se slednji približuje vtisu pejsaža; z oddaljenim glediščem in nizko postavljenim horizontom, ki pogledu odpira širjavo neba in kjer koprenaste meglice kakor kosmi vate vpijajo pastelno nežnost barvne uglašenosti. Posebej pa velja izpostaviti sliko Bohinj, ki pomeni svojstveno nadaljevanje in ohranjanje poimpresionističnega razpoloženja. Na enem najznačilnejših kadrov (cerkev sv. Janeza), s pastoznimi nanosi krepkih potez slikarske lopatke, umetnik obnavlja drevesne gmote in prizor spreminja v hipni vtis, kjer v trepetavem nemiru vse drhti, raztopljeno v igrivi svetlobi dneva.


                                                                                                                                Jaka Racman.



Želim prejemati rezultate žrebanj na e-naslov:

Loto
Eurojackpot
3x3
Prijavi
Odjavi

Kontakt

 

Info center

01/ 24 26 175

 
Obrazec za reklamacije
 
info@loterija.si
 
e-info@loterija.si

 

             

 

               

 

 

Zasebnost in piškotki | Lytee CMS | Impresum | Produkcija: Dspot
cookies