Oživljeni portreti

 

Slikarka in kiparka Irena Brunec-Tébi bo s pričujočo razstavo marsikoga presenetila, najbolj pa dobre poznavalce njene umetnostne produkcije. Navajeni smo že, da nam ob takšnih priložnostih postreže s kompleksnimi projekti ali tematskimi ciklusi, ki se navezujejo na včasih zelo staro, vselej pa motivno bogato ikonografsko tradicijo, poznano iz izrazito duhovnih disciplin: znanosti, filozofije, mitov, religije, astrologije, numerologije, alkimije, prostozidarstva in teozofije. Ker nosi s seboj nenavadna ali celo skrivna sporočila in pomene, pogosto zastavlja več vprašanj kot daje odgovorov, vedno pa spodbuja k razmišljanju, poglabljanju in dialogu. Čeprav posebej ne razglaša, da skuša spreminjati svet, pa gre v bistvu prav za to. Podpori humanitarnih vrednot, četudi se giblje včasih na robu nasprotnega pola, se čuti umetnica še posebej zavezano.

Tokrat Irena Brunec predstavlja svojo dvajsetletno portretno dejavnost, seveda v prostorsko omejenem izboru, pri čemer je posebej zanimivo, da se v selekciji ni omejila na (sicer težko objektivno določljive) kakovostne konice, ampak je pripravila, kot sama pravi, »zelo pisan izbor«. Zastopane so vse kiparske in slikarske tehnike (razen grafičnih), ob ženskih in moških portretih so otroški, ob podobah, ki so namenjene ožjemu krogu poznavalcev so takšne, ki so ali bi lahko bili osnutki za javne spomenike… Tako se znajdejo drug ob drugem portreti, pri katerih je poudarjeno proporcionalno, klasicistično, pomirjujoče (»idealni portreti«) oziroma narobe, poudarjeno je neproporcionalno, aktualno, vznemirjajoče (»naturalistični portreti«) ali pa gre za harmonično zlitje obeh skrajnosti. Portretiranci so prikazani s celotno telesnostjo ali samo z glavo oziroma poprsjem. Pod oblečeno telesno zunanjostjo povsod slutimo golo telo, lepota glave izhaja iz njenega volumna, oči, nos in usta pa posplošeni videz individualizirajo. Fizična in duhovna karakterizacija podpirata druga drugo, gledalcu se nudi enkratna priložnost, da neovirano in od časa neodvisno opazuje, kako modeli sodelujejo z umetniki: ali so usmerjeni v postopek portretiranja ali orientirani mimo njega, navznoter oziroma navzven.

Posebno duhovno označevanje prispevajo elementi, ki jih Brunčeva vnaša iz nabora svojih tipičnih, na začetku teh vrstic opisanih ikonografskih motivov in znakov. Tako na primer na enostavni ravni moškega portretiranca (Jože Ilc) kot odvetnika še posebej označuje simbolična figura Pravičnosti (tehtnica, preveza čez oči). V letu zemeljske podgane rojena portretiranka pestuje podobnega glodalca (krtka), na sliki je še druga označujoča simbolika, tako hrast sreče kot asociacija na pare stebrov pred Salomonovim in prostozidarskimi templji (v tem primeru gre še za črkovno igro, ta dva stebra sta Boaz in Jahin, s črkama J in B pa se tudi začenja portretirankino ime - Juna Belič). Na portretu fantka je prisoten ptič Feniks, ki z vstajenjem iz ognja simbolizira nadaljevanje življenjskega ciklusa, ni pa mogoče spregledati niti črke G (začetnica priimka Roka Gorjupa), ki pomeni v prostozidarstvu ali alkimiji boga (God) oziroma geometrijski red, ki ga je ustvaril.

Poleg umetniške imajo portreti, še posebej če so ustvarjeni v strastnem zagonu, kakor pri Brunčevi, tudi širšo kulturno vrednost. Včasih gre za upodabljanje »pomembnih« in drugič »navadnih« ljudi. Dejstvo, da se umetnica po tem merilu ne opredeljuje, daje njenemu delu in sporočilu posebno vrednost. Ženska intuicija in umetnostna praksa sta se združili za dodatno globinsko označevanje, avtorica se včasih odpove dodatnemu komentarju, ker je že s podobo vse povedano, drugič pa je s svojim odnosom do motiva lahko tudi na različne načine angažirana: od iskanja veličastnega, nadčasovnega v človeškem liku, do znamenj energijskega pojemanja in naravnega usihanja. Pa tudi humornega, če gre zgolj za zabavno plat, ali celo satiričnega, kadar se ji zdi potrebno s kritičnim nasmehom kaj kritizirati ali zavrniti. Nekaj teh primerov je mogoče opaziti tudi na opisani razstavi: na sliki 'Ladja norcev' je galeristka upodobljena kot Botticellijeva Venera, kritik je upodobljen z mečem v roki, marionete za postavitev Hamleta na mali oder pa kažejo poteze estradne kulturnice, gledališkega režiserja in kontroverznega pop pevca.

Ko se Irena Brunec - Tébi posveča portretu, nadaljuje tradicijo, staro kolikor umetnost: gre za enosmerni in nepovratni tok časa, zanikajoče ohranjanje človekovega edinstvenega in minljivega lika. Njeni upodobljenci so se v času od upodobitve že bolj ali manj spremenili, otroci so odrasli, odrasli postarali, nekateri so umrli. Toda umetnost jih je ohranila, nekatere v najlepšem, najveličastnejšem obdobju in najznačilnejšem trenutku. V kakršnem bi si morali drage čim bolj vtisniti v svoj spomin. V pomoč so nam potreti. Podobno kot pred 3000 in več leti, ko so bili v starem Egiptu prepričani, da ostane človek toliko časa živ, kolikor se ohrani njegova telesna podoba. Od tod velika magija v dveh ali treh prostorskih razsežnostih izvedenega in v četrto, časovno dimenzijo segajočega portreta. To je velika, magična vrednota tega žanra. Njegova šibkejša stran pa je, da portretist lahko odkrije na upodobljencu samo tiste poteze in stanja, ki jih nosi v sebi tudi sam. Zato je nastajanje kakovostnega portreta vselej zahtevno dogajanje, v katerem je nujno intenzivno sodelovanje obeh strani, upodobljenčeve in upodabljajoče. Ali bo preskočila iskra, kakor na Michelangelovi freski na stropu Sikstinske kapele? Hipoteza, da je vsak portret v bistvu zgolj avtoportret, pa se zdi vendarle pretirana. Vsaj v primeru likovnice z umetniškim imenom Tébi in z njenim velikim spoštovanjem do sleherne nadrobnosti na portretu (ozki e spremenimo v širokega in preberemo posvetilo: tebi!).

 

Sandi Sitar,
umetnostni zgodovinar in doktor zgodovinskih ved

 


Želim prejemati rezultate žrebanj na e-naslov:

Loto
Eurojackpot
3x3
Prijavi
Odjavi

Kontakt

 

Info center

01/ 24 26 175

 
Obrazec za reklamacije
 
info@loterija.si
 
e-info@loterija.si

 

             

 

               

 

 

Zasebnost in piškotki | Lytee CMS | Impresum | Produkcija: Dspot
cookies