Razstava

Vrt naslade ali nov pogled na stvarjenje sveta

Slikarstvo Lojzeta Adamljeta raste iz ustvarjalnega dialoga s tradicijo evropskega in slovenskega nadrealizma. Za to smer slikarstva, ki se je v Franciji pojavilo med obema vojnama, je bistveno preseganje uveljavljenih estetskih norm, odkrivanje prvobitne skrivnosti in magične razsežnosti bivanja, v nasprotju s takrat prevladujočo razumsko in materialistično kulturo. Naključnost in nezavednost sta postali gonilni sili umetniškega ustvarjanja, kar je pomenilo tudi začetek osvobajanja izpod tradicionalnih likovnih praks in akademizma. Razvoj nadrealizma je omogočil dadaizem, ki je z rušenjem konvencij prav tako postavil temelje poznejšim konceptualnim likovnim praksam in drugim oblikam avantgardističnih načinov ustvarjanja. Z nadrealističnim manifestom Anrea Bretona leta 1924, ki je izšel pod vplivom Freudove psihoanalitične teorije so se vzpostavile nove norme, umetniki so začeli odkrivati nove načine izražanja, ki jih je pogojeval notranji vzgib brez  kontrole razuma.
Slovenska umetnost tedaj ni imela nadrealističnega manifesta, nekaj odsevov v tridesetih letih pa je le kazalo na oddaljevanje od akademskih vzorcev. Dani so bili pogoji za novo umetniško svobodo, ni pa šlo za radikalne spremembe: le nekaj intimno čustvenih slovenskih slikarjev je (z zamudo) sprejelo tuje vzore, ki pa so jih dosledno predelali in bolj strahoma izrazili. Pred drugo svetovno vojno je bil edini predstavnik nadrealističnega slikarstva Stane Kregar (delno tudi Fran Stiplovšek), v petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja pa so bili nadrealnemu in fantastičnemu bolj ali manj naklonjeni Miha Maleš, France Mihelič, Marko Šuštaršič, Izidor Urbančič, Štefan Planinc, Marjan Dovjak, Ive Šubic in Gabriel Stupica, desetletje kasneje z Magičnimi dimenzijami tudi Riko Debenjak, delno še Jože Ciuha in ob eksistencialnih vzgibih in na nezavedni ravni tudi Jože Tisnikar. Najbolj izrazito vlogo sta proti koncu stoletja v (neo)nadrealizmu imela slikarja Avgust Lavrenčič in Štefan Planinc, ki je nadrealnemu slikanju ostal zvest vse do danes. Osnovna izhodišča nadrealnega slikarstva so navzoče tudi v nekaterih delih Zmaga Jeraja, kasneje še v slikah Marka Jakšeta in v podobah virtualnih sanj Darija Kreuha.
Že več kot tri desetletja je tudi likovni nagovor slikarja Lojzeta Adamljeta premočrtno usmerjen v nadrealizem. Strastno je predan slikarstvu, ustvarja že več desetletij, njegove nadrealistične slike pa nastajajo skoraj v transu. V svojem značilnem nadrealističnem slikanju do kraja predano sprošča čustva, kar osvobaja dušo in omogoča popoln stik s seboj, da postanejo telo, srce in um harmonična celota. Tako se izraža po svoje, je odkrit, resničen ter brez mask in strahov, kaj bodo drugi menili o njem in ali bodo njegove slike komu všeč ali ne. Njegova pot postaja vse bolj vznemirljiva, vodi ga velika ustvarjalna domišljija. S samosvojo likovno govorico gradi osebno mitologijo. Iz sveta narave, človeštva, sanj in lastnih doživetij je nastal svojevrsten medij sodobne komunikacije, metaforično in simbolno prežet likovni jezik. Pri tem ga ves čas zanima človek (vedno navzoč vsaj s simboli) in njegov prikrit duhovni svet ter posredno položaj v okolju, kar se v delih odraža kot močna refleksija preteklosti, sedanjosti in prihodnosti (največkrat berljiva skozi prispodobe).
Nekatere Adamljetove slike so barvno močnejše, ponekod je solidnejša risba. Nekje je bolj duhovit, drugje že na meji karikature ali groteske. Najbolj uspeli so fantastični motivi z veliko simbolike in metaforike, pri katerih slikar poskuša s prerazporejanjem znanih oblik (krajinskih izrezov, arhitekturnih objektov, ljudi in živali) prikazati relativnost pojavov, naših zaznav in posameznih resnic. Izmuzljiva pretočnost in nedoločenost abstraktnega in predmetnega, v kateri se realni prostor razgrajuje v abstraktno celovitost ali kjer se obratno prav ta pretvarja v prepoznavno, je v njegovem slikarskem opusu redka, a opazna. Barva se nalaga v plasteh, kjer spodnja plast zaznamuje prihodnjo, kjer med prosojnimi in nepropustnimi nanosi nastajajo medprostori, v katerih odmeva dvogovor izginevajočega predhodnega in prihajajočega ter njuna nenehna izmenjava. Pri nastajanju vsakega dela se Adamlje srečuje z velikimi napori, spopadi s samim seboj. Ni dovolj izraziti le občutek, temveč mora biti v njih izražena celovita slikarska pripoved. Dvogovor med ustvarjalcem in gledalcem je vzpostavljen na več ravneh – gledalec počasi odkriva slikarjevo zgodbo, analizira učinke slikarske govorice, potuje po platnu in se zaustavlja ob barvitih prelomih, hkrati pa se sprašuje o pomenu slikarjevega sporočila skozi lastno izkušnjo.
V iskanju globljega, duhovno poudarjenega sporočila poskuša slikar vstopiti tudi onkraj vidnega, fizičnega in realnega – v intimne prostore, kjer delujejo drugačne, metafizične ravni bivanja. S svojo značilno ikonografijo je izoblikoval lasten duhovni prostor, ponotranjeni svet prizorov, skozi katere sporoča svoje doživljanje, odkrivanje in videnje sveta. Vendar: kaj v resnici vidimo, ko gledamo njegove slike, kaj je v teh delih, ki sodijo v obdobje njegovega nadrealističnega ustvarjanja, v teh na tanko z lazurami prevlečenih podobah? Kaj v resnici spoznamo v teh sanjskih, včasih le humornih, drugje grotesknih slikah? Kaj nam slikar s karibusom (ptico s človeškimi lastnostmi) hoče sporočiti? In: smo njegova sporočila sploh pripravljeni sprejeti? Ali gre le za nenavadno ureditev izslikanega prostora? Ali gre za sporočanja novih spoznanj? Za vizionarja? Nam slikar z ženskami, ki letijo v nebo ponuja svoj vrt naslade ali skozi masko na ženskem obrazu nov pogled na stvarjenje sveta? Ali je sanjski bralec le slikar sam, ali smo v odslikavo njegovih likovnih sanj neustavljivo vključeni tudi gledalci?
Njegove nenavadne likovne pripovedi so kot pulziranje eksistence, kjer začetek vsebuje svoj konec in konec pomeni nov začetek. Kot podobe neizbežne minljivosti in večnega obnavljanja. Nekega dne. So uprizorjeni prostori istočasne bližine in oddaljenosti, pozabljenih časov, spominov in obetov? Ali nikoli uresničenih, odprtih in že uresničenih možnosti, ki gledalca navdajo z nelagodjem, a hkrati z radovednostjo in vznemirjenjem. V vseh teh podobah se iskanje biti začne v procesu ustvarjanja, ki ga slikar Lojze Adamlje doživlja kot prečiščevanje usedlin lastnega bivanja, istočasno pa kot obnavljanje in odpiranje možnosti za nove začetke.

 

Tatjana Pregl Kobe
 



Certifikat WLA


EUROJACKPOT

Eurojackpot

Garantirani sklad za Jackpot je 10 milijonov €. Žrebanja so vsak petek ob 23. uri, na Pop TV.

 

Želim prejemati rezultate žrebanj na e-naslov:

Loto
Eurojackpot
3x3
Prijavi
Odjavi
cookies